Ima varstveno dobo od 01.02. do 30.04. in najmanjšo mero 55 cm.
Razpoznavne značilnosti:
Telo je podolgovato in valjasto, ob straneh nekoliko sploščeno. Glava je značilno ploščata in dolga, podobna račjemu kljunu, gobec velik in razklan do oči, spodnja čeljust pa daljša od zgornje. V ustni votlini ima močne in ostre nazaj zakrivljene zobe, ki so na spodnji čeljusti še posebno veliki. Hrbet je v osnovi zelen, z rjavim ali sivim odsevom. Boki so svetlejši, umazano rumeno do sivo marogasti, trebuh pa umazano bel. Tudi plavuti so marogaste, vendar rdečkasto rumeno do rjavo rdeče. Hrbtna plavut je pomaknjena močno nazaj, nad predrepno. Zraste nad 1 meter dolžine in doseže tudi več kot 15 kg teže zlasti v jezerih oziroma akumulacijah. V Cerkniškem jezeru ščuka zaradi obilice naravne hrane raste zelo hitro. Nekateri primerki dosežejo dolžino 40 cm že v dobrih dveh letih. Zaradi hitre rasti in presihanja jezera so ščuke v Cerkniškem jezeru sicer dolge vendar vitke. Pri dolžini enega metra le redko dosegajo težo deset kilogramov.
Način razmnoževanja:
Drsti se med februarjem in majem glede na vodno temperaturo. Samica odloži veliko množino lepljivih iker (tudi 50.000 na 1 kg lastne teže) na vodno rastlinje, kjer ostane še nekaj časa po izvalitvi pritrjen tudi zarod. Cerkniško jezero je zagotovo največje drstišče ščuke v Sloveniji. Drst je uspešna, če voda v času drsti prekriva obrežna travnike oziroma, ko jezero ni zaledenelo.
Vode, ki jih naseljuje:
Živi skoraj v vsej Evropi, razen južne Španije in južne Italije. Pri nas je najbolj pogosta v Donavskem porečju. Ljubi predvsem stoječo in počasi tekoče vode ter lahko seže tudi v postrvji pas, ker dobro prenaša mrzlo vodo. Najraje se zadržuje med vodnimi rastlinami, kjer preži na plen in se za njim bliskovito požene. Lovi predvsem manjše ribe in vodne sesalce in zelo rada tudi manjše sovrstnice. Ščuka je namreč izrazit kanibal. V Sloveniji naseljuje skoraj vse vode, ki ji ustrezajo razen soškega porečja, Rižane, Reke in Bohinjskega jezera. V vodah RD Cerknica je še posebej množična v Cerkniškem jezeru, dokaj pogosta v potoku Rak v Rakovem Škocjanu in v spodnjem toku Cerkniščice.
Kako jo lovimo:
Izključno z vijačenjem, na razne blestivke ali vobler (umetne ribice) iz različnih materialov in barv. Ob čistejši vodi uporabljamo bolj temne vabe, ob motni pa bolj svetle tudi fluoroscentne vabe. Baje so vabe z rdečimi cofi bolj uspešne. V zadnjem času spet postaja izredno popularno muharjenje na ščuko. Prime namreč tudi na večjo (rdečkasto) potezanko, vendar je treba uporabljati ustrezno muharico in predvrvico. Prijema v vseh vodnih plasteh, najpogosteje pa švigne iz vodnega rastlinja, če vodimo vabo ob, ali nad njim. Ker ima ostre zobe se zgodi, da pregrizne vrvico, zato ribiči uporabljajo jekleno predvrvico. Pri odpenjanju trnka iz gobca mora biti ribič previden, da mu ostri zobje ne poškodujejo prstov.
Meso je sočno in okusno, čeprav nekoliko srtljivo. Predvsem v vaseh ob Cerkniškem jezeru se je ohranilo kar nekaj receptov za pripravo ščuke. Nekaj od njih si lahko preberete v posebni rubriki na naši spletni strani.
(opisi rib so povzeti po knjigi Svetina, M.,1982 : Sladkovodno ribištvo na Slovenskem. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije. Dodali smo le nekatere lokalne posebnosti.)