vsebina 19 - Rakov ŠkocjanRakov Škocjan je kraška dolina in leži med Cerkniškim in Planinskim poljem. Med poljema pod zemljo teče reka Ljubljanica, ki se na svetlo pokaže v 6 km dolgi dolini. V dolini iz Zelških jam izvira tudi reka Rak. Dolina je dobila ime po cerkvi sv. Kancijana, katera naj bi stala pri Velikem naravnem mostu.

Nastanek doline je povezan z raztapljanjem apnenca. Vodo oz. deževnica, katera pronica skozi razpoke v apnencu, počasi raztaplja apnenec. Tako nastajajo velike razpoke in dvorane. Tako se je zgodilo tudi z Rakovim Škocjanom, ko je voda vedno bolj tanjšala kamnino jamskega stropa, da se je ta zaradi lastne teže porušil. Zaradi tega je nastal kanjon, katerega je voda skozi zgodovino oblikovala v dolino Rakov Škocjan.

Dolina je danes najbolj poznana po soteski z mostovoma poimenovanima Mali naravni most, ki leži v zgornjem delu doline in Veliki naravni kost, ki leži v spodnjem delu doline. Mostova sta ostanka nekdanjega stropa. Vmes je zelena dolina z reko Rak.

Rakov Škocjan ima mnoge kraške izvire in kraške ponore in je že od leta 1949 zavarovan kot krajinski park. Po dolini je speljana in z izobraževalnimi tablami označena naravoslavna učna pot.

Naravoslovno učno pot sestavljajo Zelške jame, Mali in Veliki naravni most, vrtača Kotel, Tkalca jama in razvaline cekrve sv. Kancijana. Zelške jame imajo 8 do 50 m globoke udore, skozi katere vidimo tok Raka. Mali naravni most je ostanek stropa med dvema udoroma. Zgornji rob mostu je 42 m nad Rakom. Veliki naravni most je ostanek jamskega stropa na ponorni strani Raka. Debel je 23 m in visok 37 m. Tkalca jama je 2845 m dolga jama z dvema vhodoma.

Zgodovina Rakovega Škocjana z človekovim življenjem sega v prazgodovino. Prvi arheološki ostanki orodij segajo v paleolitik. V železni dobi naj bi bila v dolini tudi ilirska naselbina. V obdobju turških vpadov so se v dolino zatekali prebivalci sosednjih vasi. Prvi znani opis Rakovega Škocjana najdemo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689.