Razpoznavne značilnosti:
Telo je podolgovato in valjasto, ob straneh sploščeno. Gobec je razklan do oči, v njem so številni, nekoliko ukrivljeni zobje. Samca, zlasti starejšega, ločimo od samice po naprej pomaknjeni, navzgor ukrivljeni konici spodnje čeljusti. Med hrbtno in ravno repno plavutjo je tolsta plavut ali tolščenka, brez plavutnic. Imajo jo vse ribje vrste podreda Samonidei, pri nas torej: postrvi, zlatovščice, sulec in lipan. Barvitost potočne postrvi je močno odvisna, tako od življenjskega okolja, kot od naravnega ali ( praviloma) umetnega križanj z jezersko postrvjo – jezerko.
Potočna in jezerska postrv sta namreč le sladkovodni obliki (forma) morske postrvi (Salmo trutta), ki se ne selita v morje in ne potujeta nazaj na drst v sladke vode. Križanje med vsemi oblikami vrste Salmo trutta je genetsko možno: oploditev iker in razvoj naraščaja sta normalna, ne glede na to, kateri obliki se križata.
Potočna postrv, ki jo ribiči imenujejo »čista«, je oblika fario, ki živi več generacij v istem življenjskem okolju (potoku), brez križanja z drugimi oblikami. Osnovna značilnost take potočnice so izrazite rdeče, svetlo obrobljene okrogle pega na bokih, ob pobočnici in pod njo; rdeče, toda nepravilne in neobrobljene pege (ena ali več) so opazne tudi na tolščenki. Glava, hrbet in hrbtna plavut so posuti z manjšimi ali večjimi temnejšimi pegami, ki se praviloma ujemajo z osnovno barvo hrbta. Tudi te pege so lahko svetlo obrobljene. Osnovna barva hrbta je, odvisno od okolja (skale, prod, vodno rastlinje, zaraščenost obrežja ipd..), svetlo rjava do temno zelena; boki so svetlejši, trebuh pa belkast, sivkast in rumenkast. Mladice imajo na bokih pokončne temnejše lise, značilne za vse salmonoide (»mladostne proge«). Luske so majhne, izdatno pokrite s sluzjo. »Čista« potočnica redko zraste nad 50 cm (1 kg). Večjo dolžino in težo doseže praviloma le v ugodnejšem življenjskem okolju od matičnega (globoka, s hrano bogata voda) ali po križanju z jezersko postrvjo. Predvsem v skritih tolmunih gornjega toka Cerkniščice se skrivajo najlepše obarvane »čiste« potočnice (glej sliko), ki pa ne zrastejo prav velike. So pa izredno barvite.
Način razmnoževanja:
Drsti se od novembra do marca, najpogosteje decembra in januarja, v hitri in nizki prodnati vodi. Na drst potuje proti toku, tudi čez jezove, da najde primerno drstišče. Samica izkoplje drstno jamico, v kateri na 1 kg lastne teže odloži 1000 do 3000 iker premera 4-5 mm. Umetno razmnoževanje potočne postrvi je zelo razširjeno. Izkušeni robogojci dajejo prednost ekstenzivni, naravni vzreji v gojitvenih potokih, ker imajo pri intenzivni vzreji v ribogojnicah pogoste težave in večkrat občutne izgube, tako zaradi parazitarske bolezni še bolj pa zaradi kanibalizma, vsled močno razvitega dejavnika velikstne hierarhije.
Vode, ki jih naseljuje:
Potočnica naseljuje hladne, s kisikom bogate zgornje tokove skoraj vsh evropskih voda. Na mediteranskem področju (pritoki Sredozemskega morja) živijo oblike, ki se le malo razlikujejo; prilagodile so se tamkajšnjemu podnebju. Potočna postrv je bila vložena tudi v številne vode na drugih kontinentih. Ustreza ji gorski kot nižinski potok, le da je dovolj nasičen s kisikom, ker je odvisno od pretoka in temperature. Življenjsko okolje potočnice bistveno izboljšujejo naravni in umetni jezovi. Nad in pod njimi so v globoki vodi ponavadi največje ribe. V vodah RD Cerknica potočna postrv že od nekdaj živi v potoku Cerkniščica, kjer predvsem v zgornjem toku naletimo na tisto pravo in barvito potočnico. Nanjo naletimo tudi v zgornjem delu Cerkniškega jezera v izvirnem delu Stržena in v zgornjem toku Raka v Rakovem Škocjanu. V slednji dve vodi je bila zanešena pred leti, ker je denimo v samem Cerkniškem jezeru ni.
Kako jo lovimo:
Glede a razširejnost in barvitost, je potočna postrv za športnega ribiča – muharja, ena najbolj priljubljneih rib. Ne živi družno, poišče si ustrezno zavetje, od koder se oddalji le v času, ko lovi hrano. Zlasti pozorna je med množičnim rojenjem žuželk. Zato jo ribiči takrat uspešno lovijo.
Muharimo s suho muho, potopko ali nimfo, odvisno od vremenskih razmer in vodne plasti, v kateri se tedaj riba zadržuje. S suho muho lovimo, kadar postrv pobira žuželke z vodne gladine ali neposredno pod njo. Večkrat pa ribič opazi kolobarje na vodi, vendar s suho muho nima uspeha. Če bi bil nekoliko bolj pozoren, bi videl, da se riba dotakne vodne gladine z repno palvutjo, ko je požrla nimfo pod vodo. Takrat je treba suho muho zamenjati z nimfo in jo potezati iz globine proti gladini. S potopko, zlasti večjo in težjo (potezanko), lovimo v globlji vodi tako, da jo vodimo vodoravno. S tem privabimo postrv, ki ne lovi v zgornjih vodnih plasteh. Izbira umetne muhe je zelo pomembna za uspešen ribolov, a ne zmeraj, npr. v potokih revnih s hrano. Izkušen ribič pred izbiro umetne muhe najprej pogleda okoli sebe, da ugotovi, kakšne žuželke v tistem času rojijo nad vodo. Proti večeru (zlasti po toplem dnevu), tudi večje potočnice zelo rade primejo na ponazorjeno ločnico (Sedge).
Glede na to, da potočnico lahko v raznih okoliščinah uspešno lovimo z umetno muho, naj bi vijačenje prišlo v poštev le izjemoma, v globjih vodah z zaraščenim obrežjem, predvsem ko gre za veliko postrv, ki se noče zmeniti za umetno muho.
Zaradi zaščite potočnice, ene naših najlepših rib, je vedno več zahtev po opuščanju uporabe tako trojčkov pri vijačenju, kot trnkov z zalustjo sploh. Tem upravičenim zahtevkom lahko ugodimo, ker posebne trnke brez zalusti izdelujejo. Poškodbe podmerskih rib, ki imajo za posledico krvavitev, povzročajo občutne izgube staleža v vodi.
Na Cerkniščici je poleg muharjenja dovoljeno tudi vijačenje z blestivko večjo od številke 3, vendar pa narašča število čistih muharjev.
Kdor bo enkrat doživel boj s previdno divjo potočnico, ki jo je pretental na muho lastne izdelave, ne bo nikoli več posegel po blestivki.
In prav je tako!
Meso je zelo okusno, kakovostno in popolnoma brez srti, kot pri vseh salmonidih. Več o receptih na naslednjem naslovu.
(opisi rib so povzeti po knjigi Svetina, M.,1982 : Sladkovodno ribištvo na Slovenskem. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije. Dodali smo le nekatere lokalne posebnosti.)